Oblikovalka keramike Janža Dolinšek ustvarja v okolju, kjer se delo, dom in vsakdanje življenje naravno prepletajo. Pri ustvarjanju jo vodi intuicija, njena praksa pa se giblje med funkcionalnimi predmeti in čustvenim izrazom, pri čemer so material, prostor in občutki vedno tesno povezani. V pogovoru razmišlja o avtentičnosti, vrednosti ustvarjanja z rokami, grajenju skupnosti skozi ustvarjalnost ter tihih vsakodnevnih ritualih, ki oblikujejo tako njeno delo kot življenje okoli njega.
Povej nam, kdo si in kaj počneš.
Sem Janža Dolinšek in ustvarjam pod imenom JNŽ Studio. Moje delo je osredotočeno predvsem na oblikovanje keramike, občasno pa se moji projekti razširijo tudi na grafično in prostorsko oblikovanje ter organizacijo dogodkov.
Kaj te trenutno najbolj navdihuje?
Morda bo zvenelo nekoliko osladno, ampak: moje čudovito življenje. Imam neverjetno srečo, da si miren in lep dom delim s svojim najboljšim prijateljem in ljubeznijo svojega življenja. Obkrožajo naju tudi najbolj prisrčni psi in mački. Meja med delom in hobiji je včasih zabrisana, vendar ne na slab način. Zavedam se, kako srečna sem, in sem globoko hvaležna, da mi takšno življenje polni srce in daje prostor za ustvarjanje. Moja ustvarjalnost izhaja iz zadovoljstva; žalost in tesnoba me ohromita. V težkih obdobjih veliko težje ustvarjam, a se kljub temu vedno znova zatekam k ustvarjanju, včasih se moram vanj celo prisiliti, saj mi pomaga, da se nekoliko hitreje postavim nazaj na noge.
Kaj zate naredi kos takšen, da vedno znova posežeš po njem?
Dobro ravnovesje med udobjem, praktičnostjo in kakovostjo. Pa tudi določen »cool faktor«, ki lahko nastane le skozi povezavo med kosom in osebo, ki ga nosi.
Kaj ti danes pomeni avtentičnost?
Ko nekaj naredimo preprosto zato, ker se nam zdi prav, tudi če nas oziroma našega dela nihče ne vidi. Ko nekaj oblečemo zase in ne za druge. Iskanje avtentičnosti ni nikoli preprosto. Pomeni nenehno prevpraševanje tega, kdo smo, in iskanje tistih bežnih drobcev iskrene ustvarjalnosti.
Kaj ti pomeni nakupovanje v fizični trgovini in soustvarjanje skupnosti okoli nje?
To je zame odlično vprašanje, saj večino stvari kupujem prek spleta, iz udobja domačega kavča (priznam). Ironično pa si kot oblikovalka želim, da ljudje moje delo doživijo v fizičnih trgovinah: da izdelke primejo, jih držijo v rokah in si predstavljajo, kako bi bilo živeti z njimi. Pri predmetih, ki jih doživljamo tudi skozi dotik, je izkušnja nakupovanja v živo povsem drugačna. Deloma tudi zato, ker trgovine ustvarjajo svojevrstno atmosfero, ki lahko na čudovit način dopolni vizijo oblikovalca.
Kaj pri tvojem ustvarjanju določa vizualni jezik posameznega kosa: funkcija, material ali intuicija?
Hmm, vse našteto, vključno z vizualnim jezikom, je med seboj neločljivo povezano in tvori nekakšen neprekinjen cikel. Na vsakem koraku pa me od ene točke do druge vodi predvsem intuicija in prav njej zaupam pri sprejemanju odločitev. Verjamem tudi, da je intuicija nekaj, kar se z izkušnjami in znanjem poglablja.
Keramiko vidiš bolj kot uporabne predmete ali kot tihe nosilce zgodb in prostora?
Upam, da moja keramika združuje oboje. Tako kot dober kos, po katerem vedno znova posežemo, mora biti praktična in hkrati premišljeno oblikovana. Upam, da ta kombinacija skupaj s kontekstom prostora in osebe, ki predmet uporablja, vzbudi čustven odziv. Zelo malo stvari pri mojem delu se zgodi brez občutkov. Moja motivacija prihaja od znotraj in je neločljivo povezana s čustvi, ki jih razvijem do projektov, za katere se odločim.
Ko ustvarjaš izkušnjo delavnice, kaj ti je pomembnejše: tehnično znanje, ustvarjalna svoboda ali grajenje skupnosti?
Delavnice in drugi praktični dogodki se v studiu odvijajo redno, čeprav ne zelo pogosto. So pomemben del njegovega delovanja in identitete in vsekakor jih želim še naprej razvijati. Vendar mislim, da eno brez drugega ne obstaja. Če želim graditi skupnost, morajo ljudje najprej izkusiti ustvarjalno svobodo. Verjamem pa, da se takšna svoboda zares pojavi šele, ko razumemo material in možnosti, ki nam jih ponuja oziroma ko imamo o njem dobro tehnično znanje.
"PRI MOJEM DELU SE ZELO MALO ZGODI
BREZ OBČUTKOV."
Katere nepričakovane lekcije te je naučil tvoj način življenja, ki se je v mestu nikoli ne bi mogla naučiti?
Pomembnosti cirkadianega ritma, predvsem pozimi. Prvo leto življenja tukaj me je popolnoma presenetilo, kako zgodaj se zvečer stemni. Pa tudi, kako dobro spiš, ko se telo enkrat umiri, ujame ta ritem in se prilagodi letnemu času.
Če bi tvoje življenje postalo dokumentarni film, kateri prizor bi najbolje ujel, kdo si?
Mirno jutro v studiu. Pripravljam glino za dnevno delo: jo gnetem, tehtam in si zapisujem seznam opravil. Nato eden za drugim v studio počasi pridejo vsi trije psi, še vedno zaspani in zadovoljni. Mahajo z repi in pridejo po nekaj crkljanja. Vedno imam občutek, kot da mi želijo lep dan, jaz pa enako želim njim. Zunaj na ves glas pojejo ptice, približno ob istem času pa se s svojega jutranjega potepanja običajno vrneta tudi najina mačka, ravno pravi čas za zajtrk.
Kaj si želiš, da ljudje začutijo, ko vstopijo v tvoj atelje, še preden se sploh dotaknejo gline?
Predvsem si želim, da se ljudje počutijo dobro: dobrodošlo, sprejeto in povabljeno v prostor, ki jih spodbuja k ustvarjanju. Brez pritiska, brez hitenja, brez primerjanja s Pinterestom ali drug z drugim.
Credits
Fotografija: Arin Rapuš