Slovenski fotograf Tadej Vaukman se giblje med dokumentarno fotografijo in vsakdanjim življenjem, kjer beleži ljudi in situacije, kot se odvijajo. V tem pogovoru deli, kako je njegovo ozadje oblikovalo njegov pristop, zakaj ne lovi več trenutkov in kaj ga še vedno vleče za kamero.
Povej nam, kdo si in kaj počneš.
Hej, kaj dogaja! Moje ime je Tadej in sem umetnik, ki se giblje med fotografijo in vsem, kar je vmes.
Kaj te trenutno najbolj inspirira?
Uf, definitivno moj sin in moja partnerka. Živimo v norih časih in onadva sta edina, ki me trenutno držita pri zdravi pameti. Rad vaju imam!
Kaj naredi nek kos oblačila tvoj “go-to”?
To je precej enostavno. Mora biti preprosto in vzdržljivo. Govorimo o oblačilih, ne? (smeh)
Kaj zate danes pomeni avtentičnost?
Avtentičnost vidim kot svoj notranji glas. Vem, da zveni cheesy, ampak to je edini način, da sem lahko resničen. Lahko nosimo isto jakno ali celo isto spodnje perilo, meni je to čisto okej.
Kaj ti pomeni nakupovanje v fizični trgovini in soustvarjanje njene skupnosti?
Iskreno, je kar zabavno. Nikoli ne bom pozabil, ko ste odprli trgovino in smo se kar povezali. Zato se vedno vračam. Včasih samo družit, včasih pa dejansko tudi kaj kupim! (smeh)
Ko gledaš skozi kamero, kaj pravzaprav iščeš?
Odvisno. Na začetku, pred kakšnimi 20 leti, nisem ničesar posebej iskal. Samo surova čustva in naključne vsakodnevne situacije. Danes pa je ravno obratno. Ko se je rodil moj mali Vinnie, sem ugotovil, da si v življenju želim samo mir. Tako da ja, to iščem.
Tvoja fotografija deluje zelo surovo in iskreno. Zakaj ti je to pomembno?
Mogoče je to pač moja avtentičnost (smeh)? Mislim, da sem pač tak. Vsi prihajamo iz različnih okolij, moj “breaking point” pa je bila ločitev staršev, ko sem bil še majhen. Doživel sem veliko grdih stvari, ampak večino časa sem bil samo chill otrok, ki je skušal preživeti. Včasih stvari postanejo surove. Tako pač je.
Kako stil ali oblačila vplivajo na razpoloženje fotografije?
Veliki žepi rešijo fotografov dan. Resno mislim. DAJTE MI VELIKE ŽEPE!
"NE LOVIM VEČ HYPE-A"
Misliš, da fotografija zajema realnost ali jo ustvarja?
To je tricky vprašanje. Sploh če odgovarjam po treh pivih. Rad mislim, da ustvarjam svojo realnost, ampak po drugi strani lahko fotografiram tudi nekaj čisto naključnega. Kot tisti dan v Istri, ko sem fotografiral kup nasekanega lesa. To je bila čista realnost. Samo jaz in nekaj drv za taborni ogenj.
Kaj lahko fotografija razkrije o ljudeh, česar besede ne morejo?
Vse. In tudi obratno. Fotografija in besede sta zame najmočnejši orodji, ki jih imamo. Gremo!
Se kdaj odločiš, da fotografije ne posnameš? Zakaj?
Ja, ves čas. Moj pristop se je skozi leta precej spremenil. Ne lovim več hype-a. Delam na miru v glavi, učim se upočasniti. To mi je pomembno. Po drugi strani pa nikoli ne izpustim priložnosti, da fotografiram mačko.
Credits
Fotografija: Arin Rapuš
